Poklic novinarja je v zadnjih desetih letih vedno bolj nevarna dejavnost. Svoboda govora je namreč omejena s strani državnih vlad, organiziranega kriminala in komercialnih interesov internetnih podjetij. Mnogi novinarji po svetu se odločijo objavljati pod psevdonimi, delati v cenzuri, ali pa so prisiljeni zapustiti državo, če ne želijo končati kot politični zaporniki.
Čedalje bolj opazen problem je porast prepovedi neodvisnih alternativnih medijev v državah, ki niso pripadnice večjih totalitarnih režimov 20. stoletja, kot na primer v Braziliji, Turčiji, Mehiki, Keniji, na Poljskem, Madžarskem, v Kambodži, Egiptu, Burundi, v Venezueli, Bangladešu in mnogih drugih.
»Svoboda govora je omejena tako v avtoritarnih kot demokratičnih režimih«
V študiji organizacije Article 19, ki se zavzema za svobodo govora in tiska, in je v sodelovanju z V-Dem (Varieties of Democracy), bazo socialnih in političnih informacij, izpostavljajo probleme, s katerimi se soočajo novinarji po svetu in zaskrbljujočo rast restriktivnih tehnik ravno v omenjenih državah.
Raziskavo so med leti 2006 in 2016 izvedli v 172 državah po svetu: uporabili so metodo, ki so jo poimenovali Expression Agenda, ki temelji na merjenju 32. socialnih in političnih dejavnikov, kot so medijska baza, korupcija, internetna cenzura, dostop do »resnice«, nadlegovanje novinarjev, razredne in spolne razlike in izkoriščanje.
»Prvič v zgodovini imamo celosten vpogled v svetovno stanje svobode govora in dostopa do informacij,« je povedal Thomas Hughes, vodja projekta Article 19. »Na žalost naše ugotovitve kažejo na to, da je svoboda govora pod udarom tako v avtoritarnih kot demokratičnih režimih.«
Rumeno obarvane države so tiste z najmanj omejitvami, rdeče so zelo omejevalne, medtem ko imajo s črno obarvane popoln pregled nad informacijami. (Foto: Reporters Without Borders)
Novinarji so tarča groženj, preganjanja, in umorov. Velik del te odgovornosti naslanja na leta 2016 v Veliki Britaniji sprejet zakon Investigatory Powers Act, ki dovoljuje nadzor nad pretokom informacij britanskim obveščevalnim službam in tudi policiji; pa tudi napad ameriškega predsednika Donalda Trumpa na lažne novice (ang. »fake news«), ki si ga vlade po svetu razlagajo tudi kot opravičilo, da je tisk dovoljeno omejevati.
Medijsko svobodo kratijo tudi internetna podjetja, ki podpirajo zmanjšanje transparentnosti, kar veliko manjših časopisnih hiš prisili k zaprtju oziroma zmanjšanju kolektiva; ali pa omejevanje dostopa do določenih spletnih strani, kot je na primer pogosta praksa na Kitajskem.
Novinarji v stiski pod Erdoganovim režimom
Raziskava kaže, da je bilo samo leta 2016 po svetu zaprtih 259 novinarjev, najmanj 79 pa je bilo ubitih. Najbolj nevarna območja so tista, v katerih se odvija »vojna na droge«, kot na primer na Filipinih, v Mehiki in Hondurasu, najbolj pa skrbijo podatki o Turčiji.
»Velik problem z vpletanjem vlade je trenutno v Turčiji in je večji, kot je bil kdajkoli v zgodovini,« pravi Aydin Engin, dopisnik za turški časopis Cumhuriyet, ki ga vlada trenutno bremeni obtožb v povezavi s terorizmom. »Vlada še naprej trdi, da v zaporu ni nobenega novinarja, čeprav vemo, da jih je trenutno več kot 160.« Več kot 170 medijskih družb, televizijskih postaj in strani je bilo v zadnjem letu prisiljenih zapreti svoja vrata, odpuščenih je bilo okoli 2500 novinarjev.
V Sudanu je grožnja še bolj eksistenčna. »Vladi ni problem s poti spraviti nekoga, ki ji je v napoto, oškodovane so lahko celo družine,« je za Guardian dejal novinar, ki je iz osebnih razlogov želel ostati anonimen. »Lahko te ugrabijo, mučijo in tudi ubijejo, lahko te spravijo v zapor in te tam zadržijo koliko časa pač želijo, kar se je zgodilo že mnogim. Če želite pisati o resnični situaciji v Sudanu, morate to početi izven države, če želite ostati pri življenju.«
